2012 Arhiv

Dec 19

Čestitamo Vam ob izvolitvi za predsednika ZDA. Prepričani smo, da bo vaše predsednikovanje polno naporov za dobro mednarodno sodelovanje, sožitje in občo blaginjo. Smo iz Slovenije, iz dela Jugoslavije, in gledamo, kako mučno je pomanjkanje teh vrednot. Ne da se nam prepirati ali gledati prepirov, ker za to nimamo časa, kar verjamemo tudi za vas.

Študentska organizacija iz Maribora, predsednik Božidar Novak (Objavljeno v študentskem časopisu Katedra, 10. novembra 1988.)

Pred štiriindvajsetimi leti sem to čestitko poslal Georgeu H. W. Bushu (starejšemu), dotedanjemu podpredsedniku ZDA, ki je nadomestil Ronalda Reagana. Roni Reagan nas je sprejel, mlade politične liderje iz Jugoslavije, leta 1990 v Santa Ani v Kaliforniji ob robu volilne kampanje Peta Wilsona, ko je ta republikanec premagal Dianne Feinstein v tekmi za guvernerja Kalifornije. Čestitko smo leta 1988 objavili v Katedri, študentskem časopisu, zaradi katerega so nam spomladi istega leta sodili v Beogradu.

Danes smo spet leta 1988. In čakamo na leto 1993, ko bo vse drugače. Seveda v prenesenem pomenu. Kaj točno bo drugače, nihče ne ve. Ampak vse bo drugače, čez pet let, torej leta 2017. Kajti od leta 1988 do 1993 se je vse zgodilo. Menjali so se sistem, država, vrednote, način razmišljanja, in kar je najpomembneje, menjala se je cela generacija. Tisti, ki je bil leta 1988 nekje na primer predsednik izvršnega sveta, ga leta 1993 nihče ni več prepoznal na ulici. Partija je leta 1988 sestopala z oblasti, leta 1993 je ni bilo nikjer več.

Spomnim se primera, ki zelo pojasnjuje situacijo. Konec osemdesetih smo kot strokovnjaki za marketing in odnose z javnostmi imeli nekaj sestankov s tedaj enim večjih trgovskih podjetij v Jugoslaviji, Jeklotehno iz Maribora. Podjetje je odlično delovalo v utečenih razmerah trga Jugoslavije. Ampak že bežen pogled je pokazal, da je v velikih škripcih. Ne samo da je bilo prezadolženo in da se je zainvestiralo, celoten vtis je deloval tuje. Marketing podjetja je bil v baraki sredi nekega gradbišča, dislociran od uprave. Uprava pa je domovala v takrat novi in prestižni zgradbi sredi njiv v Bohovi, ob cesti Maribor–Hoče–Ljubljana. Na vrhu zgradbe, ki je danes obkrožena z nakupovalnimi središči, se je vrtel okrogel svetlobni napis. Danes je ob tej zgradbi telekomunikacijsko podjetje, v tuji lasti. Uprava podjetja je kraljevala v zgornjem nadstropju v velikih steklenih pisarnah. Na prezentaciji, piču, bi rekli danes, so člani uprave, ki so bili vsi izjemno izkušeni, sivi in iz nekega čisto drugega časa, spraševali stvari, ki so bile že takrat, konec osemdesetih, nerealne. Jeklotehna je nato klavrno končala. Umirala je na obroke. Ko je Jugoslavija razpadla, so izgubili lep del trga. Na slovenski trg pa so vstopali tuji konkurenti, ki jim ni bila kos. Sčasoma so razprodajali nepremičnino za nepremičnino, na koncu pristali v majhnih prostorih nekje v središču mesta, direktor pa je postal nekdanji predsednik mladinske organizacije v mestu. Na koncu je odšla v stečaj. Delovali so samo še v eni pisarni. Telefonist in stečajna upraviteljica.

Kaj bo čez pet let z Mercatorjem, Luko Koper, Delom, Večerom, Pivovarno Laško, Telekomom, Petrolom?

Kdo je preživel od leta 1988 do danes? Studio Marketing, a v čisto novi obleki. Moral se je znebiti prestižne zgradbe, vredne dveh milijonov takratnih mark, nasproti današnjega Ministrstva za obrambo za Bežigradom. Moral se je temeljito prestrukturirati. Na njegovih temeljih je nastala kopica malih podjetij. Od Inštituta Mediana do kupa strokovnih revij. Studio Marketing je bil v osemdesetih letih daleč največja marketinška agencija v Jugoslaviji. Preživel je Marketing magazin. Jure Apih, ustanovitelj Marketing magazina, mi je zadnjič na kosilu dejal, da če bi še enkrat pisal slogan »Slovenija je štiri milijone pridnih rok«, bi ga spremenil v »Za dostojno Slovenijo«. Vse, kar potrebujemo, je namreč dostojanstvo. Štiri milijone pridnih rok ni več dovolj. Kitajci imajo več rok in bolj so pridne. In še na nekaj je opozoril, da bo generacija sedanjih odraščajočih otrok prva, ki bo živela slabše od svojih staršev. Vse bodo dobili bistveno težje. Tako stanovanje, avto, delo in službo.

Kaj se je spremenilo v zadnjih štiriindvajsetih letih? Živimo v tretji državi. Tretji in ne drugi. Iz Jugoslavije v Slovenijo. In nato v EU. EU je tretja država. Konfederacija, kot nekoč Jugoslavija. In imamo tretjo valuto. Četrto, pardon. Dinar, bon, tolar, evro. Problemi pa so enaki. Razlika je samo v tem, da smo leta 1988 imeli vizijo. Leta 1988 je bil BDP v Sloveniji 8.000 dolarjev, danes je 28.000 dolarjev. To je 125 % svetovnega povprečja. OECD je pripravil napoved rasti BDP na prebivalca do leta 2060. In kaj pravi? Če je BDP na prebivalca ZDA danes 100 %, je slovenski 55 % ZDA. Grški prav tako 55 % ZDA. Irski 89 %, španski 65 %, francoski pa 70 %. Čez 48 let, torej leta 2060, naj bi vse te države padle v odnosu do ZDA. Grški na 52 %, irski na 73 %, španski na 61 %, francoski na 63 %. Slovenske napovedi za BDP na prebivalca za leto 2060 nisem našel. A verjetno bomo delili usodo evropskih ekonomij. In s 55 % ZDA padli za kak odstotek. Vsi skupaj pa bomo seveda rasli. V povprečju za 1,8 % letno. Najbolj Indija in Kitajska. Indija z 8 % ZDA na 28 % in Kitajska s 16 % na 58 %.

Obami bi lahko poslal isto čestitko.

  • Share/Bookmark

Božidar Novak