Dec 19

Pomladansko poslovilno in zaključno smučanje ob koncu smučarske sezone je fetiš in globalni dogodek. V kratkih rokavih in hlačah do kolen. Tako na Arehu, v St. Moritzu kot v Aspnu. Iniciacija ob koncu smučarske sezone verjetno izhaja iz Kurenta, slovanskega praboga. Tudi tipi, ki smučajo po mehkem, južnem snegu v ameriškem Aspnu, švicarskem St. Moritzu ali na Arehu so si bizarno podobni. Bradati, polni energije, poznih srednjih let in vsi se tako ali drugače po smuki napol goli razkazujejo s šampanjcem in mladenkami, ki so videti kot iz oglasa za Coca-Colo. Kot da bi želeli vsemu svetu sporočiti, briga me za vse, češ, živim v svojem svetu in čakam naslednji oktobrski sneg, razen če ne bom vmes smuknil smučat na južno poloblo, na Novo Zelandijo ali v Čile, Valle Nevado, ker Bariloche ni več »in«. Ali kam na poletne ledenike, ki pa jim topla greda tudi jemlje sapo. Vmes pa bom šel še kajtat v Brazilijo in Egipt. Tam dela internet in kar s plaže bom lahko spremljal, kako mi rastejo delnice na borzah. Največja globalna iniciacija torej ni bungee skakanje s palm v Polineziji, temveč vsakoletni zaključek smučarske sezone, kjer koli to pač je.

Na Arehu je zaključek v znamenju pirhov in velikonočne potice. Mame in smučarji prinesejo pirhe, potice, dedci nazdravijo z zadnjim črničevcem in brajdovšnico (domače rdeče vino iz brajd). Na najvišji progi, Cojzerici, poganjajo trobentice. Žičničarji pa ob enajstih dopoldne že lopatajo sneg na kup, da se lahko kolikor toliko pripelješ po snegu do spodnje postaje vlečnice. Vse skupaj je dokaj nadrealistično. Na samo 1.300 metrih nadmorske višine žge sonce po lužnatem snegu. Žlufarci. Eskimi imajo 300 izrazov za sneg, Pohorci kakih petnajst. Piko na i doda vsakoletni bizarni pokal za Puklovo roko. Tekmovanje dvojic, deskarja na snegu in smučarja, pol po blatu, pol po ostanku snega, z vrha Pohorja v dolino. Nato pa čaga, na snežnem stadionu do konca. Prva nagrada je imitacija Puklove roke. G. Pukl, žičničar, ki je res brez roke, je kar podaril svojo protezo, iz katere so ulili pokal.

Aspen je Disneyland za odrasle. Zaključek sezone pa v znamenju skoraj nagih smučarskih mask. Ženskih in moških. Ali pa kar smučarskih turistov, oblečenih v samo tigraste šlafroke, ki jih dobiš v vsaki hotelski sobi. V Aspnu se poklicni žigolo, sicer učitelj smučanja, izposojevalec smuči ali pa kar strokovnjak za internetni marketing, v aprilu namaka že po enajsti uri. V bazenu in džakuziju hotela Sky, ki je fizično štiri metre od izteka smučišča pod gondolo Silver Queen. Dame preko petdeset, ki si vse želijo izgledati 28, a so vidno brez estrogena, posedajo okoli njega. Tudi mamice trideset plus z otroki niso redkost. Bog ve, s kom so soprogi. Bikinke, alkohol v potokih, nabijanje tehnoglasbe, obvezna krema za sonce, na tri tisoč metrih nadmorske višine. Ko čaka študent francoščine na nov kozarec kalifornijskega merlota, niti ni tako slabo, da letalo iz Aspna ni moglo poleteti v New York zaradi vetra. Horda mladih Nemcev v hotelski limuzini pove, da je razlika med Aspnom in St. Moritzem v tem, da je v Ameriki mnogo bolj suh sneg. To, da zaradi nadmorske višine glava boli vsaj dva dni, jih ne zanima. Smučišče je pravzaprav snežna puščava na 3.000 metrih nadmorske višine. Tudi sicer je v Aspnu toliko Brazilcev kot v St. Moritzu Rusov. Nigerijcev ni. Ti ne smučajo. Dobro je poznati tudi kakega Avstralca, kajti ti šele imajo povsod popuste. V Cloudu 9, kjer je deci kalifornijskega merlota 18 $, ali v Carabuju.

V St. Moritzu se smučarska sezona konča s sončenjem na jahti, parkirani na 2.500 metrih nadmorske višine. Čoln je tja privlekel gostilničar, ki nosi kar pet Michelinovih zvezdic. Je potomec dedove gostinske obrti na Corviglii, ki je na višini Triglava. Si predstavljate, da bi neki kranjski slaščičar na Kredarico zvlekel desetmetrsko jahto in zraven nje prodajal najboljše sladice na svetu? Verjetno bi jih veliko ponorelo, če bi na Kredarico peljala kar gorska železnica, ki popelje na Corvillio z glavnega trga v St. Moritzu. Slovenski kozorogi so iz teh krajev. Na Triglavu jih ni bilo, dokler jih niso v sedemdesetih naselili, da jih je Tito lahko streljal. To ni šala. Je čista resnica. Zgodbo še danes slišiš v gostilni Vetlinerkeller. Lovska družina Previtalli je dobavila kozoroge.

Na Harvardu izveš tudi, kam iti smučat. Potem ko je dekanka prepovedala vikend izlete z zasebnimi letali, se o smučanju bolj govori. V primeru vetra se namreč kaka skupina slušateljev preprosto ni vrnila do ponedeljka, temveč kar v sredo. Kje se da smučati v Afriki? Na Atlasu v Maroku je Gianni Agnelli, ustanovitelj Fiata, zase zgradil dve vlečnici. Iz Torina je letel tri ure z zasebnim reaktivcem. Da je lahko v miru smučal. Pa v Lesotu v Južni Afriki se smuča. Seveda vsakih nekaj let, če je sneg. Pa v Avstraliji, na Novi Zelandiji. V Japonski in na kitajskem severu so nova smučišča. Pa ruska mineralna voda na Kavkazu je baje neodkrit biser. In Libanon.

Moderno smučanje je največji marketinški dogodek v sodobni zgodovini. Prestiž je generiral industrijo in odnos do okolja in zdravja. Imislili so si ga v St. Moritzu, kjer so že pred letom 1900 postavili parno vlečnico. Leon Štukelj je razločno govoril, kakšno je bilo smučanje pred tem. Podobno peklenski hoji navkreber in redkim spustom. Seveda, če je bil sneg.

Kurent išče zimo je naslov istoimenske pravljice, lutkovne predstave za otroke, ki jo je spisal Aleš Šteger. Zgodba govori o toplotnih spremembah, češ, kako je toplo, da še snega ni več. Ne govori o tistem umetnem snegu na štirikilometrski mariborski nočni smuki, ki je daleč naokoli najdaljša.

  • Share/Bookmark

Komentiranje je onemogočeno.