Feb 03

Slovenci smo zaradi jezika in ne vojske.
Zakon 20%. Ne čakaj na maj.
Kulturološka izjema (francosko l’exception culturelle) je politični koncept, ki ga je Francija vnesla v GATT (Splošni sporazum o tarifah in trgovini) leta 1993. Razlikuje kulturne dobrine od ostalih tržnih dobrin. Takrat je francosko kulturno in izobraževalno ministrstvo vodil filozof Jack Lang. Spomnimo se ga kot gosta Evropske prestolnice kulture Maribor 2012. Slovenija je h GATT pristopila 1996.
V tem je bistvo temeljnega nasprotja, vgrajenega v medije. Kaj je tržno, in kaj je kulturološka izjema. Posebej v zadnji predlog dopolnitve Zakona o medijih, ki sta ga v javno obravnavo dala pisatelj Tone Peršak in ministrica Julijana Bizjak Mlakar. Jezik je temelj naroda. Posebej malega, kot je slovenski. Zato mora država z regulativo zaščititi jezik v medijih. In pesnik Peršak je nespretno na TV Odmevih poskusil razložiti, da nov zakon zapoveduje samo 20 odstotkov slovenske glasbe. Ker drugače vse avtorske pravice odtečejo v Hollywood. Z lastno produkcijo pa se nihče več ne ukvarja. V Franciji je zapovedane domače glasbe 40%. Na Hrvaškem 20, Madžarskem 35, Kanadi 35, Avstraliji 25 odstotkov. Slovenci smo dobili svojo državo pravzaprav šele včeraj. Svoje samozavesti nismo mogli graditi na državnih institucijah ampak na lastni kulturi in gospodarstvu. Slovenci smo narod pesnikov. Izumil nas je Trubar, v svojih knjigah. No, prvi poimenoval. Besedilo himne napisal Prešeren Véliki. Ne Peter Véliki. Isto Zdravljico sta v času osamosvajanja pela Mef in Predin. V nedogled jo je vrtel Val 202. In pesniki so tisti, ki delajo pesmi. Jih spišejo in pojejo. Od leta 1969 se ob petkih vrti Stop Pops 20. Lestvica 10 domačih in deset tujih komadov. V Jugoslaviji so med domače uvrščali vse jugoslovanske. Po letu 90 samo slovenske. Gregor Strniša je bil velik slovenski pesnik. Njegova retrospektiva ima 300 strani. Fran Milčinski Ježek je spisal kupe besedil. Slovensko glasbo so nekoč pisali vrhunski slovenski glasbeniki. Besedila Prešernovi nagrajenci. Legenda Dušan Velkaverh, ki je odšel te dni, in je spisal kupe večnozelenih, je imel za materin jezik angleščino.
Imam se za poznavalca radijskih postaj. Dve sem ustanavljal. Mariborski radio Študent in Radio City. Od takrat se z njimi ne ukvarjam več. A ko smo jih ustanavljali pred tridesetimi leti, seveda nismo niti pomislili, da leta 2015 radijski uredniki ne bodo več želeli vrteti slovenske glasbe. Če ima država kako pravico, ima pravico, da zaščiti svoj jezik. Radijska frekvenca je javna dobrina. In komercialne radijske postaje, morajo vedeti, da je jezik na teh frekvencah slovenski. Tudi Feri Lainšček, ki je napisal 33 knjig, posnel dva najbolj gledana filma, piše besedila za mlado pevko Ditko, se čudi, kam je prišel leta 2015 odnos do slovenskega jezika.
Razumem starega znanca, ki je kralj radijskih postaj, da če bo nov Zakon o medijih podnevi predpisoval 20% slovenske glasbe, da se boji za svoje zaposlene. Ker, da aktualne popevke pišejo in pojejo misice. Te pa se ne morejo kosati z besedilom Ježka. In da rega ne bo nihče poslušal. Ta nekdanji DJ (v času ABBA-e smo jih klicali disco jockey), je prepričan, da bo zgubil 20% oglasnega kolača. Danes radijske postaje bruto obrnejo dvajset milijonov prihodkov iz oglasnega prostora. Minus 20%, je kar 4 milijone manj. Takoj sem preveril pri enem drugem znancu, ki je predsednik trgovskega tržnega liderja, in ga pisatelji oblegajo za denar. Ta sploh ni razumel vprašanja. Ne razume, zakaj bi naj za 20% manj oglaševali, če bo zapovedane 20% slovenske glasbe.
Tone Peršak je dober dramatik. Vsaj tako mi je Tone Partljič večkrat rekel. Njegovih literarnih dram ne poznam, je pa ta, ki jo je uprizoril s pisanjem novega Zakona o medijih, vredna, da bi jo isti Tone Partljič postavil v dramo. Vse je noter. Od Čakajoč na Godoja, do Cankarjevih Hlapcev. Toneta Peršaka se spomnim, kot študent, iz konca osemdesetih, ko je visel tam v tisti sejni sobi, v kleti PEN kluba. V vili Društva slovenskih pisateljev, ko so Pučnik in moštvo pisali ustavo. Streljaj od vlade, opere in državnega zbora. Oli Mikličeva, je že takrat pripravljala ista jetrca kot danes. Spomin mi ga nariše še, ko je leta 1992 tik pred volitvami na vodstvu Demokratske stranke (pisatelja Dimitrija Rupla, zdaj bolanega Igorja Bačarja, staroste Franceta Bučarja), zbijal moralo in razlagal, da se je treba pripraviti na politično opozicijo, če Demokratska stranka ne bo prišla v parlament. No Igor Bavčar & Co. So takrat le prišli v parlament. Tone Peršak pa, je preživel vrsto let kot župan Trzina. Sedaj, ko je v pokoju, je v upokojenski stranki Karla Erjavca državni sekretar za kulturo. Skupaj s strogo profesorico matematike Julijano Bizjak Mlakar vodita Ministrstvo za kulturo. Ministrica si je s pripravo novega Zakona o medijih priborila radijski oglasni spot, skoraj džingl, ki so ga komercialne radijske postaje vrtele vsako uro. Da pozivajo premierja Cerarja, da ministrico odstavi. Dvomim, da je ta radijski spot karkoli spremenil. Razen, da je en torek ob 19h zvečer Karel Erjavec, zunanji minister in predsednik upokojenske stranke Desus, iz katere sta tudi ministrica in pisatelj Peršak, sklical pomiritveni sestanek med radijci in ministrico.
In dan po tem je prišlo še obvestilo iz Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). Udarilo je direkt v radijski oglas o zamenjavi ministrice. Češ, da ministrica uvaja diktaturo. ESČP V sodbi Delfi proti Estoniji je zaključilo primer iz leta 2006, da so mediji odgovorni za žaljive komentarje in sovražni govor na svojih spletnih portalih.
Britanska ukinjena TV serija Top Gear je definirala latnika radijskih postaj, kot lastnika cadillaca, ki v ABBA suknjiču, vrti najnovejšo disko glasbo.

Božidar Novak, podjetnik in pisatelj

  • Share/Bookmark

Božidar Novak